Splošni verzi:
Noč v korakih mirnega je sna
vzela, kar življenje da.
Pot zdaj tvoja vodi tja,
kjer so drugi tvoji že doma.
In ta slovenska zemlja,
ta bo moj poslednji dom,
v njej mirno bom počival,
kadar jaz umrl bom.
Noč v korakih mirnega je sna
vzela, kar življenje da.
Pot zdaj tvoja vodi tja,
kjer so drugi tvoji že doma.
Tiho odpade list, ostane radostno
upanje v novo vzklitje,
ko se ustavi srce, obmolkne vse,
ostaneta le tišina in večna bolečina.
Zdaj naj me pustijo pri miru,
zdaj naj se navadijo, da me ni.
Hočem zapreti oči.
Pustite me samega z dnevom, z nočjo.
Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo očetovo šli
takrat zvonovi zazvonite.
Ni te več na vrtu, ne v hiši,
nič več glas se tvoj ne sliši,
če lučko na grobu upihnil bo vihar,
v naših srcih je ne bo nikdar.
In ta slovenska zemlja,
ta bo moj poslednji dom,
v njej mirno bom počival,
kadar jaz umrl bom.
V temi brezčasnega prehoda
pa vendar žarek sveti:
ne zazna ga več zavest,
le duha globoki spleti.
Spomin…
Edini, ki ostane močan nad vsem,
edini cvet, ki ne ovene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.
Avtorski verzi:
Kdor živi v spominu drugih,
ni mrtev, je samo oddaljen.
Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.
(Kant)
Kolikor več je človek
drugim razdal,
toliko več je zase nabral.
(Tao)
Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J.W. Goethe)
Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k počitku bom legel.
(S. Kosovel)
Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj,
ne smem, ne morem vanj nazaj,
zaklenjena so vrata,
proč, proč je doba zlata.
(S. Gregorčič)
Jaz pa, jaz pa hodim sam,
lepše dneve premišljujem
in ker tebe več ne čujem,
več smejati se ne znam
( D. Kette)
Nisi se izgubil kot zven v tihoto,
nisi odšel v nič in pozabo,
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem
skušam peti za tabo.
(T. Pavček)
Kjerkoli si,
povsod sem jaz s teboj,
povsod je s tabo moj pozdrav
in kjer sem jaz,
si tudi ti z menoj,
zato ne misli,
da sem sam ostal.
(K. Destovnik – Kajuh)
Odhajam z vetrom,
a ne v praznino.
(Tagore)
Pesem je končana, toda melodija odzvenja dalje.
(Irving Berlin)
Verzi za mamo:
Kje si, mama naša,
kje je mili tvoj obraz…
kje je roka tvoja,
ki skrbela je za nas…
Imela si težko življenje, toda zdaj,
ni več ne čaka te trpljenje,
bolečine težke si prestala,
zdaj mirno v grobu boš spala,
a v srcih vseh nas,
boš najboljša mama in babica ostala.
Zapel je zvon,
tebi v slovo.
Poln bolečin,
ostaja spomin,
ostaja praznina,
molk in tišina …
Mamica draga, tvoj glas še živi,
kot pesem, ki nikdar ne potihne v temi.
Čeprav te več ni, si z menoj vsak dan,
kot žarek, ki v srcu prižiga mi dan.
Ko sem bil/a majhen/majhna,
si me z roko vodila,
moje solze v ljubezen ovila.
Zdaj v sanjah še čutim dotik tvojih dlani,
kot da še vedno ob meni si ti.
Ko je zunaj svetel dan in me sonce greje,
stojim pred hišo in čakam te, mati.
K meni prideš in obraz se ti smeje,
vrneš se, mama, in nam hočeš vse dati.
Brez sonca roža ne cveti,
a nam brez mam živeti ni.
Zahvalim soncu se za cvet,
a tebi, ker ves moj si svet!
Mnogo je velikih stvari,
od mame večje pa je ni.
Usoda kruta je hotela,
tebe nam je vzela,
odselila si se tja,
kjer ni več trpljenja ne gorja.
Verzi za očeta:
Srce je omagalo,
tvoj dih je zastal,
a nate spomin
bo večno ostal..
Kje, si ljubi mož in oče,
kje tvoj mili je obraz,
kje tvoja skrbna roka,
ki skrbela je za nas.
Ata dragi, kam si šel,
v srcih naših boš ostal,
tvoj nasmeh nikdar ne zbledi,
tvoja ljubezen nas greje vse dni.
Ata, tvoje oči so zaprte zdaj,
a v naših srcih za vedno boš kralj.
V vsakem cvetu, v vsakem šepetu,
vedno boš z nami v lepem spominu.
Oče, v naši hiši je tišina zdaj,
a tvoj smeh odmeva v vsak naš dan.
Tvoj spomin je kot svetla luč,
ki nas vodi skozi življenje vse dni preč.
Ne jokajte ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
pomislite, kako trpel sem,
in večni mir mi zaželite.
S svojim smehom
vsakega osrečiti si znal,
a pred usodo
sam nemočen si ostal.
Oče, tvoj korak zdaj spi,
a v mislih vedno z nami si.
Tvoj objem bomo pogrešali močno,
a tvoja ljubezen nas vodi lepo.
Oče, v vetru čutim tvoj glas,
kot da še vedno bdiš nad nas.
Tvoj nasmeh v srcu nosimo,
spomine nate ne izbrišemo.
Veš, da je vse tako kot je bilo.
v vsaki stvari si, ki je v hiši,
v mislih si, besedah naših,
da, celo v sanjah,
le, da korak se tvoj
nič več ne sliši …
