Kdor živi v spominu drugih,
ni mrtev, je samo oddaljen.
Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.
(Kant)
Kolikor več je človek
drugim razdal,
toliko več je zase nabral.
(Tao)
Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J.W. Goethe)
Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k počitku bom legel.
(S. Kosovel)
Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj,
ne smem, ne morem vanj nazaj,
zaklenjena so vrata,
proč, proč je doba zlata.
(S. Gregorčič)
Jaz pa, jaz pa hodim sam,
lepše dneve premišljujem
in ker tebe več ne čujem,
več smejati se ne znam
( D. Kette)
Nisi se izgubil kot zven v tihoto,
nisi odšel v nič in pozabo,
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem
skušam peti za tabo.
(T. Pavček)
Kjerkoli si,
povsod sem jaz s teboj,
povsod je s tabo moj pozdrav
in kjer sem jaz,
si tudi ti z menoj,
zato ne misli,
da sem sam ostal.
(K. Destovnik – Kajuh)
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
Tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
(S. Gregorčič)
Tako kot dobro preživet dan prinese zadovljen spanec, tako dobro izkoriščeno življenje prinese zadovoljno smrt.
(Leonardo DaVinci)
Usodi nisi sam gospod,
pospravi vse;
pripravi se,
ne veš, kdaj treba bo na pot.
(O. Zupančič)
Za tabo vedno vije
se misli mojih pot,
začaran duh spremlja
te vedno in povsod!
(S. Gregorčič)
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči,
tam sonce sreče ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
(S. Gregorčič)
Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.
(S. Gregorčič)
Nikar v žalosti ne tožite,
da ga ni več,
temveč živite s hvaležnostjo,
da je bil.
(židovski pregovor)
Živi, kakor da boš umrl jutri.
Uči se, kakor da boš živel večno.
(Mahatma Gandi)
Saj solz skoro več ni,
a v srcu boli, boli.
Kako hitim, da ne zamudim,
nobene reči, samo da pozabim,
da te ob meni več ni.
(A. Strle)
Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo Očetovo šli.
Takrat, zvonovi, zvonite…
(A.M. Slomšek)
Pojdem, ko pride moj maj,
pojdem na rožne poljane,
kjer najdem vse svoje
zbrane od včeraj
in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj
vseh majev …
Ne kličite me nazaj!
(T. Kuntner)
Odhajam z vetrom,
a ne v praznino.
(Tagore)
Tiho, tiho, mi srce zaspi,
tam pod rušo, tam so tihi sni,
tam je mir, ki tu ga človek išče.
(K. H. Mocha)
Pesem je končana, toda melodija odzvenja dalje.
(Irving Berlin)
Ko se rodiš, jočeš in svet se veseli.
Ko umreš, se veseliš ti in svet joče.
(Budistični izrek)
Smrt ni največja izguba v življenju.
Največja izguba je tisto, kar umre v nas, dokler živimo.
(Norman Cousins)
Dokler imam željo, imam razlog, da živim.
Zadovoljstvo je smrt.
(George Bernard Shaw)
Rojstvo in smrt; vsi se premikamo med tema neznankama.
(Bryant H. McGill)
Tisti, ki se ne boji smrti, umre samo enkrat.
(Giovanni Falcone)
Življenje niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili.
(P. A. Pavlenko)
V tihem pomladnem večeru,
ko sonce škrlatno zahaja za goro
poslednjič ti milo zvonovi
zapojo v slovo, v slovo ….
(Majda Novak)
Glej, zemlja si je vzela kar je njeno,
a kar ni njeno nam ne more vzeti,
in to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.
(S. Makarovič)
V moji sobi so stene kot strune:
rahlo jih boža roka daljin.
V meni še pojejo srečanja bela,
v meni drhti še topel spomin.
(A. Černejeva)
V treh besedah lahko strnem vse,
kar sem se naučil o življenju:
Življenje gre naprej.
(Robert Frost)
Strah pred smrtjo je najbolj neupravičen strah od vseh, saj ni nobenega tveganja nesreče za nekoga, ki je mrtev.
(Albert Einstein)
Preklet je človek, ki umre, a ga preživi zlo, ki ga je povzročil.
(Abu Bakr)
Nisi se izgubil kot zven
v tihoto, nisi odšel v nič in pozabo;
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem skušam peti za tabo.
(T. Pavček)
Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše.
Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.
(M. Kačič)
Kdor je živel v spominu svojih ljubljenih, ni umrl, temveč le stopil iz sedanjosti v večnost.
(Seneka)
Smrt ne izbira ne mladih ne starih – izbira le tiste, ki jih kliče večnost.
(Cicero)
Nihče ni svoboden, če se ne zna soočiti s smrtjo.
(Epiktet)
Ni bitja, ki bi v nič razpadlo!
Kar večno je, je v vseh ostalo.
Naj osrečuje te njih bit.
(J.W. Goethe)
Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
a ostala je tišina,
ki močno boli.
(T. Pavček)
Ne metulj, ne beseda,
ne sončni žarek,
nič te ne bo ranilo.
Spi.
(S. Lorca)
Živimo od tega, kar dobimo;
življenje pa naredimo iz tega,
kar damo.
(Winston Churchill)
Človek dvakrat umre: prvič, ko mu ugasne življenje, in drugič, ko ga pozabijo tisti, ki so ga ljubili.
(Solon)
Smrt je le most, ki vodi od senc v resnično svetlobo.
(Platon)
Dober človek nikoli zares ne umre, živi v dejanjih in besedah tistih, ki jih je navdihoval.
(Aristotel)
Dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srce veselo, in bolno, trpeče
upokoj’le bodo groba globočine.
(F.Prešeren)
Samo to še opravim,
samo to še postorim,
potem se spočijem
in umirim.
(T. Kuntner)
Ni večje bolečine
kot v dneh žalosti
nositi v srcu
srečnih dni spomine.
(Dante)
Nič več ne moti te želja vihar
in dvomov črna zmeda in prevar,
strasti in sanj neutešeni ples.
O molk, o mir, neskaljena tišina!
zdaj zopet ravna duše je gladina …
(A. Gradnik)
Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo,
prehiter za tiste, ki se boje,
predolg za tiste, ki žalujejo,
prekratek za tiste, ki se veselijo,
toda za tiste, ki ljubijo,
je NESKONČEN.
(W. Shakespeare)
O, saj ni smrti!
samo tišina je pregloboka.
(S. Kosovel)
Ne bom umrla od prehlada.
Umrla bom od tega, ker sem živela.
(Willa Cather)
Ne boj se smrti, kajti dokler smo mi, smrti ni, ko pa smrt pride, nas ni več.
(Epikur)
Ves svet je en sam grob, a le tisti, ki so ljubili, nikoli ne umrejo.
(Perikles)
Ne žaluj, da si izgubil, temveč se raduj, da si imel.
(Horacij)
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu.
(T. Pavček)
Zdaj ne trpiš več, draga mama.
Zdaj počivaš.
Kajne, sedaj te nič več ne boli.
A svet je mrzel, prazen, opustošen
za nas, odkar te več med nami ni.
(S. Makarovič)
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz –
katera roža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo pognala kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
(V. Kreslin)
Je kaj? Je nič Je vse?
Je vetra dih samo,
ki plane čez zemljo
in v vekomaj zamre?
(K. Kovič)
Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k počitku bom legel.
(S. Kosovel)
Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje
(T. Pavček)
Ni vprašanje, ali bomo umrli, temveč kako bomo živeli.
(Joan Borysenko)
Naši umrli niso mrtvi, dokler jih pomnimo.
(George Eliot)
Nekateri ljudje se tako bojijo smrti, da nikoli ne začno živeti.
(Henry Van Dyke)
Vsak človek umre. Vendar ne živi vsak resnično.
(William Wallace)
Življenje je kakor igra: ni pomembno, kako dolgo traja, temveč kako dobro jo igramo.
(Seneka)