- Dragi Dani!
Nikoli si nisva mislila, da bova te besede pisala tako kmalu. Da te bova morala opisovati v pretekliku, ko pa si bil še včeraj tu – s svojim nasmehom, toplino in ljubeznijo, ki si jo vsak dan delil z nama. Svet se je ustavil v trenutku, ko si odšel, in nobena beseda ne more opisati praznine, ki je ostala za tabo.
Bil si najin steber, najin junak. Tvoj glas, tvoj smeh, tvoj močan objem – vse to zdaj živi le še v spominih. Vedno si nama bil v oporo, vedel si, kaj potrebujeva, še preden sva izrekla besede. Ko si bil doma, si bil z vsem srcem prisoten. V tvoji družbi sva se počutila varna, ljubljena. Včasih se zdi nemogoče, da te ni več, da te ne bova več slišala reči, da naju imaš rad.
Spomini na skupne trenutke so neprecenljivi. Spomnim se prvih dni, ko sva se spoznala – tvojega toplega pogleda, iskrenega nasmeha, ljubezni, ki si jo nesebično dajal. Bil si moj sopotnik, moj najboljši prijatelj, moj dom. In bil si najboljši oče, kar bi si ga najin sin lahko želel. Učil si ga življenjskih vrednot, mu pokazal, kaj pomeni biti dober človek. Njegove oči so vedno iskale tvoje potrditve, njegove misli so se napajale z modrostjo, ki si mu jo predajal.
Dani, še vedno slišim tvoj smeh, še vedno čutim tvoj ponos. Pogrešam te. Pogrešam tvoj nasvet, tvoj glas, tvojo prisotnost. Tolikokrat bi te še rada objela. Manjkaš mi pri malih in velikih stvareh – pri stiskih roke, pri skupnih trenutkih, pri vseh pogovorih, ki jih ne bova nikoli več imela.
Vem, da bi želel, da živiva naprej – za naju, za vse lepe spomine, ki si jih pustil za sabo. Ampak danes je bolečina premočna.
Hvala ti za vse, kar si bil, za vse, kar si nama dal. Za vsak dotik, vsak poljub, vsak trenutek, ki smo ga preživeli skupaj. Hvala, da si bil najboljši mož in oče.
Počivaj v miru, ljubezen najina. Vedno boš z nama – v mislih, v srcih, v vsaki sapi vetra, ki naju bo pobožala. 💔
