Dragi Miran, oče in mož.

Življenje brez tebe je postalo tiho, skoraj preveč tiho. Nekako ne moremo zares doumeti, da te ni več med nami. Vsako jutro, ko se zbudimo, se v srcu prebudi upanje, da bomo s teboj spet podelili trenutke – tvoje prijazne besede, tvoj nalezljivi smeh, tvojo spokojno prisotnost, ki je vedno napolnila dom z ljubeznijo in toplino. Toda realnost vedno znova prinese svoj težk spomin: zdaj smo tukaj brez tebe.

Nikoli nismo zares razmišljali, kako pomemben si bil za vse nas, dokler nisi odšel. Tvojo tiho moč, tvojo stalno prisotnost in pripravljenost pomagati smo jemali kot nekaj samoumevnega. Kako globoko se motimo, dokler nam življenje ne pokaže, kako krhki smo brez opore tiste osebe, ki drži celotno družino skupaj. Ti si bil to za nas, oče – naš steber, naš varuh, naš vzor.

Vedno smo te občudovali, ne samo zaradi stvari, ki si jih dosegel, ampak zaradi načina, kako si jih dosegel. Tvoja vztrajnost in predanost sta bili navdihujoči. Uspelo ti je ustvariti dom, kjer smo se vsi počutiti varno in ljubljeno. Nikoli nisi veliko govoril, a tvoje dejanje je govorilo glasneje od besed. V tvoji tišini smo vedno našli nekaj tolažbe, nekaj, kar nas je vodilo naprej.

Tvoja ljubezen do mame je bila nekaj najlepšega, kar smo videli. Bila sta kot eno – njena roka v tvoji, tvoj smehljaj za njenim hrbtom, ko je mislila, da je nihče ne gleda. Hvaležni smo ti, da si nam pokazal, kaj pomeni prava ljubezen. Skupaj z mamo sta nam dala najbolj dragocen dar: primer, kako ljubiti brezpogojno, v dobrem in slabem, vse do zadnjega trenutka. Mama vsak dan pogreša tvojo toplino, tvoje nasvete in tvojo neizmerno potrpežljivost.

Ati, ne moremo ti dovoljkrat povedati, koliko so nam pomenile tiste male stvari, ki si jih delal. Tvoje zgodbe, ki si jih z nami delil v dolgih zimskih večerih. Kako si nas učil popravljati stvari, kako si nas spodbujal, ko smo dvomili vase. Tvoja dlan na naših ramenih je vedno prinesla občutek varnosti, ki ga zdaj tako zelo pogrešamo.

Tvoji: Marjana, Urška, Matej in Zdravko.